Mihela Baranašič Vidmar

ZAKAJ SEM CARICA? Ker vedno poslušam svoje srce. Če kdo, potem lahko jaz rečem, da so spremembe stalnica v mojem življenju.
Ker vedno poslušam svoje srce. Tudi na poslovnem področju. Nikoli nisem bila v službi. Vendar že 20 let delam. Samostojno. Z lastno kreativnostjo, s svojim idejami, ki jih stalno zaznavam in si jih upam uresničevati.
 
Vendar nisem imela vedno te moči. Telo mi je že v rosno mladih letih zelo ostro pokazalo, da bo treba nekaj spremeniti, da se ne strinja z mano in da me ne podpira na takšni življenjski poti. Ne vem povedati, kaj sem imela takrat – moč, osebno voljo, ali preprosto občutek – da bom zdrava, ker sem nekako (ne vem kako in zakaj) v sebi vedela, da je vse ozdravljivo, četudi, so zdravniki rekli, da to ni ozdravljivo. Kljub temu, da nisem živela v okolju, kjer bi bila prisotna alternativna znanja ali miselnost, da je vse mogoče. Nasprotno. Vsem sem se zdela čudak, drugačna.
 
In res, upala sem narediti prvi korak in v nekaj letih trdega »dela«, procesih, in ob tem seveda rasti in spremembah, kakor tudi neverjetni podpori krasnega moža, sem postala zdrava = sem postala jaz. Ker sem očitno našla sebe. Ker sem poslušala sebe. To me je gnalo naprej do projekta »otrok«. Telo je zopet začutilo, da še potrebujem lekcijo in mi jo je dalo. Jaz sem vse lekcije obdelovala, takrat že tudi večinoma sama in ob podpori duhovne učiteljice in očitno sem vse te lekcije potrebovala, da sem postala to, kar sem danes.
 
Če kdo, potem lahko jaz rečem, da so spremembe stalnica v mojem življenju. Sama oblikujem svojo poslovno pot že 20 let. Se prilagajam in usklajujem zasebno in poslovno življenje, do maksimuma. Koliko žensk pusti svojo uspešno kariero (sem magistra prevajalske znanosti, prevajalka, predavateljica angleščine in nemščine v podjetjih, na fakulteti) in odpre zasebno varstvo, ker se zaveda, da jo otrok v prvih letih potrebuje, da potrebuje mamimo ljubezen in ker si tudi ona želi dati največ kar je možno svojemu otroku? Jaz sem to naredila in to mi je bila pa verjetno najboljša in najlepša šola življenja – toliko, kot sem se naučila v 7 letih dela s predšolskimi otroci, mi pa ni dal ne študij, ne delo s stotinami odraslih.
Danes še vedno rastem….. Vsak dan. Takrat sem hvaležna. Vmes tudi padam…… Ko padem, se zavem, da ima vse svoj namen, tako slabo kot dobro. In sem zopet hvaležna… Le tako sem lahko srečna, zadovoljna, polna, čustveno bogata in svojega uspeha ne merim samo po finančnem dobičku, temveč po lastnem počutju.
 
Živim svoje poslanstvo, da delim znanja in izkušnje z drugimi – tistimi, ki jim lahko pomagam, da naredijo prvi korak, da si upajo stopiti iz okvirjev družbe, da se lotijo odstranjevanja starih vzorcev, da postanejo samozavestni v komunikaciji v slovenskem in tujem jeziku in da dojamejo, da so kreatorji svojega življenja. In da dojamejo, da je vsak po svoje Carica 🙂 ali Car 🙂  Zakaj si pa ti carica?