Lara Sotlar Urankar

Vedno sem rada pisala. Šolske spise, dnevnik, kratke pravljice. Na Veterinarski fakulteti sem začela ustvarjati prvi študentski časopis Ructus. Življenje je teklo svojo pot in mi prinašalo vedno več obveznosti, toda ljubezen do pisanja je v meni še vedno tiho spala. Kot močan vulkan je ponovno pričela bruhati tistega dne, ko me je moja osemletna hči Luri nekega ranega jutra na drugem koncu sveta vprašala: »Mami, kaj si želela postati, ko si bila stara osem let?« Vse davno pozabljene želje, so ponovno oživela. Dobila sem neverjetno notranjo moč in podporo okolice, da sem v pol leta po tej streznitvi izdala svoj prvenec Speča deklica. In ne le to. Tudi moja osemletnica je skupaj z menoj izdala svojo knjigo Jaz si upam. Kaj pa ti? Modrosti osemletnice. Od decembra, ko sta knjigi izšli, živim svoje sanje. Knjigi se prodajata na mnogih prodajnih mestih in dobivam odzive bralcev, ki me spravijo v jok. Z Luri se učim javnega nastopanja, marketinga, prodaje. Sva inspiracija za otroke in starše. Mame so tako na svoje otroke, kot tudi na svoje življenje pričele gledati drugače. Rojevajo se nova poznanstva, novi projekti, nove izkušnje. V šoli, ki jo obiskujeta moja otroka je zaživel klub mam »Kul mame«, kjer se otroci od svojih mam učijo povezovanja, sodelovanja, podjetnosti in tudi kako pomembno si je vzeti čas zase. Mame ga potrebujejo. In v nastajanju je nova skupnost Carica si – priložnost ne le za šolske mame, ampak za vse ženske, da se povežejo, si pomagajo, se spodbujajo in napišejo nove zgodbe.

Moč za svoje delo najdem v preprosti misli: »Kako lahko svojima otrokoma govoriš, da je vse mogoče, če sama ne živiš svojih sanj? Vzgajaj z lastnim vzgledom!«

Besede: MISLI, GOVORI, NAREDI – povedo vse.