Kakšno pa je življenje zaposlene ženske danes?
Smo enakopravne, finančno neodvisne in svobodne. Ampak tudi zadovoljne?
Odlomek iz knjige Speča deklica, avtorice Lare Sotlar Urankar
Osmi marec
Bil je osmi marec, svetovni dan žena. Bilo je ob petih zjutraj. Stala sem pred ogledalom, si prekrivala podočnjake … in zavzdihnila. Trudila sem se, da ne bi zajokala. Kako sem bila utrujena! Po porodniškem dopustu sem se vrnila v službo, medtem pa Luri še dojila. Celo noč je glasno jokala in zbujala Vaala. Verjetno je čutila moj notranji nemir. Zunaj je snežilo in morala sem na pot. Cesta do bolnišnice je bila polna ovinkov in lukenj. Ob sedmi uri zjutraj sem imela predstavitev nove raziskave na jutranjem sestanku zdravnikov. Zdravniška soba in trideset mrkih obrazov. Tu in tam kakšen spodbuden nasmešek zdravnice. Tudi ona je mama in ve, s čim se vsakodnevno spopadajo mlade ženske, sem pomislila. »Le zakaj so se ženske pred desetletji tako borile? Jim delo, ki so ga opravljale, ni bilo dovolj? Zakaj so želele še več?« sem se takrat spraševala.
Hladen pozdrav, mrtva tišina in jaz stojim pred njimi. Pogledi, ocenjevanje, tišina. Vprašanje ali dve. Dobro sem bila pripravljena, toda pri srcu me je stiskalo. Ne vem, koliko od teh ljudi, ki so tam sedeli, se je zavedalo, da sem tudi jaz le človek. Da mi ni enostavno in da so oni bolj podobni hladnim inšpektorjem, ki iščejo pomanjkljivo znanje znotraj področja, ki je njihov vsakdan. S svojim vedenjem kažejo, koliko več so vredni in si ti zanje le »spet nekdo iz farmacije«, ki jim krade čas. Saj oni tako ali tako vse vedo.
Kako bi se izkazali oni, če bi stopili v moje čevlje? Bi bili še vedno tako samozavestni ali bi se jim med predavanjem rahlo tresel glas?
Globoko vdihnem. Se nasmehnem. Pokažem svojo samozavest. Odgovorim, kar me vprašajo.
Ko jih gledam, pomislim: »Saj tudi njim ni lahko. Lahko, da je za njimi naporno dežurstvo, smrt bolnika, družinske težave, mogoče so tudi oni le zaspani.«
Poznate prizor?
Konec službe. Hitenje po otroke v vrtec, v šolo, vožnja na obšolske dejavnosti; vmes nakupovanje; potem pa otovorjene z vrečkami iz trgovine, službeno torbo, otroško jopico in še s čim prisopihate domov. Za vami kriči eden, dva, trije otroci. Mož dela ali je že na svoji popoldanski rekreaciji. Stanovanje razmetano, otroci lačni, vi utrujeni in nervozni. Ker otroci ne nehajo kričati, kričite še vi. V naglici kuhate, pospravljate, ločujete otroke, da se kateri od njih med bitko ne poškoduje. Ves čas jih priganjate: naredi to nalogo, vadi ta inštrument, pa to in ono.
Dan za dnem … naglica zjutraj–naglica zvečer. Povišan pritisk zjutraj, povišan pritisk zvečer. Ko se vrne mož, kričite še nanj.
In se vprašate:
– Kdo (kaj) sem postala? Kdo sem jaz?
Naša generacija. Bile smo vzgajane, da smo pridne. Da vse naredimo. Se trudimo biti popolne.
V nedavnem intervjuju za časopis Nedelo je igralka Zvezdana Mlakar povedala: »Imam lastnost, da mi ljudje zaupajo in se poleg mene dobro počutijo, a tega se nisem zavedala, bila sem tipična slovenska punčka, ki mora biti pridna, in nisem vedela, kdo v resnici sem. Desetletja sem se trudila, kot veliko ljudi, da bi bila drugim všeč, in delala to, kar rečejo. Sem čedalje manj pridna, čedalje bolj pristna.«
Če se še tako trudiš, prej ali slej ugotoviš, da ne moreš biti popolna žena, mama, gospodinja in delavka.
Si lahko ti še prava tí?
Moj malo mlajši brat je zadnjič rekel: »V tvojih letih se pari razidejo, cel kup jih je, ki so se razšli, ali pa se začnejo ukvarjati s športom – kolesarijo, tečejo, hodijo v hribe. Raziskujejo Slovenijo.« Temu sem se sicer smejala, po razmisleku pa sem mu morala prikimati.
Srečala sem znanko, ki je nisem videla nekaj mesecev. »Pridi, nekaj ti moram povedati,« me je vsa smejoča nagovorila. »Moje življenje se je v zadnjem letu popolnoma spremenilo. V začetku leta me je zapustil mož. Zaljubil se je v drugo. Bila sem obupana, nato sem vsak drugi vikend, ko je on imel otroke, začela s prijateljicami hoditi naokrog. Spoznala sem njega. Ne moreš verjeti, za nekoga sem spet princeska. Tako lepo ravna z menoj. Sebe sem postavila na prvo mesto. Dvakrat na teden hodim na telovadbo, shujšala sem in res sem zadovoljna s svojim življenjem.«
Slaba izkušnja: konec sveta ali nov začetek?
Ženske se pogosto pritožujemo, da za nas naši partnerji ne naredijo nič. Pustijo nam, da same menjamo žarnice, nosimo težke nakupovalne vrečke, ko smo bolne, si čaj skuhamo same.
Ko sem se o tem pred kratkim na službeni poti pogovarjala s sodelavko, me je vprašala: »Ali mu ti poveš, da česa ne zmoreš? Ga prosiš, če ti lahko nese kovček, ker je težak? Poveš, da se tako slabo počutiš, da si ne moreš skuhati čaja?«
»Ne,« sem odgovorila. »Nič ga ne prosim. Zdi se mi samoumevno, da bo vse opazil in naredil.« In sem le razočarana. Poslušala sem njen nasvet. Ko sem se čez dan vrnila domov in smo vsi skupaj stali pred blokom, sem zavzdihnila: «Joj, imam kar težak kovček …« Neverjetno! Takoj, ne da bi rekla še kaj več, sta mož in sin istočasno zgrabila kovček in mi ga nesla. Tako enostavno je to.
Ženske prebudite v sebi spet žensko!
Povejte, da česa ne zmorete in ne trudite se biti moški in ženska v enem.
Ko bo vaš moški v vas spet prepoznal nežnost ženske in mu boste ve dopustile, da je on moški, bodo marsikatere težave v partnerski zvezi rešene ali vsaj spet rešljive.